So ena izmed najstarejših vrst žuželk in spadajo med škodljivce. Ščurkov je kar nekaj vrst, najpogostejši pa so nemški ščurek, avstralski ščurek in ameriški ščurek. Pri nas sta najbolj razširjena nemški ščurek in kuhinjski ščurek, ki ga največkrat najdemo v stanovanjih ali hišah, restavracijah, bolnišnicah, domovih ostarelih, apartmajih, kuhinjah, skladiščih ...
Ščurki so veliki od nekaj milimetrov do nekaj centimetrov. So ploščate ovalne oblike, na glavi imajo oči in dolge tipalke, noge imajo ščetinaste. So vsejedi in lahko jedo katerokoli organsko snov, tudi ostanke hrane. Ščurki lahko predstavljajo veliko nadlogo, poleg tega, da povzročajo škodo na hrani, so prenašalci raznih virusov in bakterij. Ščurki svojo kožo redno levijo in delci kože v zraku povzročajo alergijo, podobno astmi pri ljudeh, ki imajo težave z dihanjem.
Ščurki se navadno hranijo ponoči, če pa vidite ščurka v vašem domu podnevi, imate lahko resen problem. Da se ščurki ne bi zaredili v našem prostoru, moramo paziti na čistočo, pospravljati ostanke hrane, zapirati posode itd. Ščurke lahko uspešno zatremo z profesionalnimi preparati in pravilnim pristopom.
Mravlje lahko povzročajo v poletnih mesecih v zgradbah precej problemov, faraonske mravlje pa se v stanovanjih pojavljajo preko celega leta.
ČRNE MRAVLJE gnezdijo zunaj, vendar so pogosto prisotne znotraj prostorov z živili, kjer si iščejo hrano. So predvsem nadloga, čeprav je zaradi njih kontaminirano hrano treba zavreči. Množično odlagajo jajčeca aprila, do julija pa se razvijejo bube, ki se začno izlegati v drugi polovici julija. Uspešno nadzorovanje je odvisno od uničevanja mravljišč. To lahko storimo z uporabo insekticidov ali insekticidnih vab.
FARAONSKE MRAVLJE poleti lahko gnezdijo na prostem, vendar se v glavnem zadržujejo le v zgradbah. Gnezdijo na toplih, težko dostopnih mestih v zidovih, talnem parketu, razpokah in špranjah, v pohištvu, lahko tudi med perilom in v video kasetah. Faraonske mravlje ne rojijo. Parijo se v gnezdih, nove kolonije pa nastajajo s cepitvijo od matične kolonije. Samica lahko tekom svojega življenja tvori 350 do 400 jajcec. Ob ugodnih razmerah se lahko razmnožuje celo leto. Hranijo se z mrtvimi in živimi žuželkami - rade imajo beljakovinsko hrano. Hranijo se tudi na sladkih sirupih, sadnem soku, kolačih in kruhu, privlači jih tudi voda. Faraonske mravlje niso samo nadležne, so tudi prenašalke bolezni, saj je dokazano, da prenašajo mikroorganizme, zato je zelo pomembno, da skrbimo za higieno in sproti čistimo površine.
Posteljne stenice so žuželke, velike približno 4 - 5 mm, rjave barve (po hranjenju so lahko tudi rdeče ali temno rjave barve). Živijo v povprečju 6 – 12 mesecev, samice izležejo 2-3 jajčeca na dan, v roku 10 dni se jajčece izvali. V naše postelje jih običajno prinesemo s potovanj. So nočne živali in ponoči se hranijo z našo krvjo, lahko pa napadejo tudi domače živali. Pik posteljne stenice je zelo neprijeten, pičeno mesto kasneje močno srbi. Običajno jih odkrijemo po krvavih madežih na naši posteljnini. Število posteljnih stenic je pri nas v zadnjem obdobju naraslo predvsem zaradi povečane migracije ljudi.
To so nekaj milimetrov dolge žuželke, navadno rjave barve, ob straneh sploščene in brez kril. Imajo tri pare močnih nog, s katerimi skačejo z enega gostitelja na drugega. Hranijo se s krvjo gostitelja. Pik je običajno neboleč, ostane pa zardelo, močno srbeče mesto na koži.
Samica v ugodnih razmerah odloži 40-50 jajčec na dan. To počne približno 100 dni. Jajčeca padajo s psa ali mačke. Največ jih je tam, kjer se žival največ zadržuje. Pogosto je to preproga, fotelj, kavč ali celo naša postelja. Celoten razvojni krog se lahko sklene že v 12 dneh, lahko pa se podaljša na pol leta. V stanovanju razvojni krog navadno traja mesec dni.
Klopi so pajkovci, nahajajo se predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Klopi plezajo po vegetaciji in se oprimejo mimoidočega gostitelja. Klopi se hranijo s krvjo, Ličinke klopov se ponavadi gostijo na malih in srednje velikih živalih kot so plazilci, mali glodalci, ptice, pa tudi na človeku. Odrasli klopi raje gostujejo na večjih živalih, kot je npr. srnjad ali pa na človeku. So prenašalci lymske borelioze in virusa klopnega meningoencefalitisa. Klop pri sesanju krvi gostitelja ne le sesa, ampak slino in v kasnejši fazi sesanja vsebino črevesja tudi »pljuva« nazaj v gostitelja. Na ta način pride do prenosa bolezni, če je klop okužen.
Naglavne uši so majhne zajedavke sivo bele barve brez kril, ki se naselijo na laseh na človeški glavi in sesajo kri. V redkih primerih jih najdemo tudi na obrveh, trepalnicah ali v moški bradi. Pojav uši na glavi je najpogostejši pri predšolskih in šolskih otrocih, saj je najugodnejše okolje za njihovo širjenje prav velika skupina ljudi, kjer so pogosti tesnejši medosebni stiki. Uši se namreč prenašajo zgolj neposredno s stikom preko naglavnih oblačil, igrač, glavnikov, slušalk oziroma z neposrednim stikom lasišč. Ker uši dobro plavajo, je možna tudi okužba preko vode, torej v bazenih. Prenašanje oziroma okužba z ušmi največkrat ni povezana s higienskim stanjem, uši se celo raje naselijo na čistejših laseh.
Te žuželke so sicer miroljubne, a kaj hitro postanejo agresivne, ko so razdražene ali kadar branijo svoja gnezda.
OSE so koristne, saj ubijajo druge insekte, vendar so nadležne in prenašajo povzročitelje najrazličnejših bolezni. Pik ose lahko povzroči nezgodo, alergično reakcijo in anafilaktični šok.
SRŠENI so precej večji od os, poseljujejo votla drevesa, hiše, zapuščene objekte, lesene pomožne objekte, podstrešja, najdemo jih tudi v zemlji. Najpogostejši piki sršenov pri ljudeh se vrstijo poleti, ko dozoreva sadje. Zaradi agresivnosti in strupa, ki ga vbrizgajo ob piku, so resna zdravstvena grožnja za ljudi, saj se pik lahko konča tudi s smrtjo.
So vitki dvokrilci z dolgimi nogami in majhne velikosti, največji dosežejo nekaj več kot centimeter dolžine, večina vrst pa je velika samo nekaj milimetrov. So tudi prenašalci virusov in okužb, saj s sesanjem krvi povzročitelji bolezni zaidejo v komarjev organizem in se potem prenesejo v naslednjega gostitelja. Pik dnevnega komarja je izjemno boleč in povzroči hudo srbečico in oteklino zaradi imunskega odziva na slino in antikoagulante, ki jih komar vbrizga v rano. Pri nekaterih ljudeh se razvije preobčutljivost in pri njih sproži pik obsežnejše vnetje, ki ga spremljajo izpuščaji in druge kožne tvorbe.
So žuželke s kratkimi nogami, tipalkami in kožnatimi krili. Pri nas poznamo predvsem hlevsko in hišno muho. Samica hišne muhe začne odlagati jajčeca, ko je stara 48 ur. Tekom svojega življenja, ki traja od enega do treh mesecev, odloži štiri do pet serij jajčec, v vsaki seriji pa je od 100 - 150 jajčec. Iz jajčec se razvijejo ličinke, ki se zabubijo, iz njih pa se razvijejo odrasle muhe. So nadležne žuželke, ki prenašajo mnoge bolezni, med drugimi tudi vranični prisad, tetanus in poliomelitis, dizenterijo, gastroenteritis, kolero in tuberkulozo.
Je aktivna ponoči, podnevi pa se skriva v razpokah v ometu, v zidovih, pod lesenimi podi… Vezana je na človekova bivališča. Hrani se predvsem z organskimi ostanki rastlinskega izvora, med katere sodijo tudi nekatere sestavine papirja. Človeku večinoma ne povzroča posebne koristi ali škode. Srebrne ribice, ki najdejo zavetje v človeških bivališčih, lahko delajo škodo na predmetih iz papirja in kartona ter v shrambah na hrani.
Ima navzdol usmerjeno glavo z dolgimi tipalkami. Trije oprsni členi nosijo 3 pare nog. Zadek je iz 11 členov. Telo je pokrito z luskami, ki dajejo značilen srebrn odsev.